Skozi zgodovino hmelja Spodnje Savinjske doline

V osrčju gora, v čudoviti Logarski dolini, se v slapu Rinka požene na dan reka Savinja, ki povezuje kraje Zgornje in Spodnje Savinjske doline, vse do izliva v reko Savo pri Zidanem mostu. Ob reki Savinji ponuja Muzej Vrbovec iz Nazarij na ogled dediščino gozdarstva in lesarstva, v parku cvetja Mozirski gaj se od spomladi do jeseni razcveta na milijone cvetov, na Vranskem je nekaj posebnega Muzej motociklov, na Polzeli pa Grad Komenda in park Šenek. Nekdanja rimska cesta je v Šempetru zapustila ostanke rimske nekropole, podzemne lepote Savinjske doline pa se razkrivajo v Jami Pekel, v središču Žalca Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva ter Fontana piv zelenega zlata in še bi lahko naštevali.

Simbol Spodnje Savinjske doline  je  hmelj, saj je dolina že več kot stoletje in pol poznana po hmelju, prijaznih ter gostoljubnih ljudeh, domači hrani in pijači. Obdana je z mehkim vencem hribovja in gričevja ter bogata z naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. V osrednjem delu, kjer se pod Letušem razprostre v plodno ravnico, pokaže pravo bogastvo. Tod je v 19. stoletju zacvetelo hmeljarstvo.  Ljudstva po svetu so vse bolj pila pivo, Pivovarno Laško imamo že od 1825 leta in tako je hmelj kot važna sestavina te zlate pijače naglo pridobival pri ceni.

Pri razvoju hmeljeve rastline pa imajo veliko zaslug strokovnjaki Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije s sedežem v središču Savinjske doline, v Žalcu, saj že več kot 60 let skrbijo, da  hmeljarji pridelujejo več sort hmelja, ki so ga prav na Inštitutu skrbno razvijali in o novih sortah tudi strokovno pomagali hmeljarjem, ki so se in se še odločajo za sajenje novih žlahtnih sort.

Savinjsko zlato, zeleni hmelj, je bil in je še vedno nenavadno cenjen, zaradi posebne kakovosti svojega lupulina – aromatične smole.

Dolina združuje zgodbe hmeljarstva, pivovarstva, starih Rimljanov, Žovneških  grofov,  Malteškega viteškega reda, zgodbe motociklov, krajinskih parkov, Nature 2000, številnih tematskih in kolesarskih poti ter mnoge druge zgodbe.

Običaje povezane s to žlahtno rastlino, hmeljem,  ohranjamo še danes.

Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva v Žalcu je edinstven tovrstni muzej v Sloveniji in se nahaja v obnovljeni sušilnici hmelja in v štirih nadstropjih razkriva zgodovino ter pomen hmeljarstva in pivovarstva za Spodnjo Savinjsko dolino. Še posebej ob predstavitvi zanimivega in hudomušnega filma iz prejšnjega stoletja in ob pripovedovanju zgodb se zazdi, kot da doživljate petje tisočerih obiralk in vonjate sveže obran hmelj.  Ljudski pregovor pravi: »Ko se hmelj obesi, se poletje prevesi«. To je običajno sredi avgusta in prebivalci Savinjske doline vemo, da je sezona obiranja hmelja pred vrati. Po nedrjih zelene doline zaropotajo traktorji in na desetine pridnih rok začne dolino slačiti. Še pred desetletji so prišli obiralci iz različnih krajev in napolnili našo dolino, tudi po petnajst tisoč obiralcev in več je gostila dolina. Ob železniških postajah v Celju, Petrovčah, Žalcu,  na Polzeli in Šmartnem ob Paki so jih čakali lastniki hmeljišč in jih do svojih domov popeljali s kmečkimi vozovi lojtrniki. Vsako jutro, do konca obiranja hmelja, so obiralke s košarami v rokah hitele obirat hmelj na hmeljišča, štangarji so imeli polne roke dela, saj so z mačkom obiralkam »namajali štange« s hmeljem, lastniki hmeljišč pa so ob določenem času prišli in v posebnem merskem škafu zmerili obrani hmelj. Obiralke so prejele baleto, ki je bila vrednotnica za obrani hmelj. Te hmeljarske romantike ni več. Hmeljevke so izginile, nadomestile so jih žičnice, takšnih obiralke in štangarjev ni več, dela pa je še vedno dovolj, samo na bolj sodoben način. Obiralke so zamenjali obiralni stroji, sušilnice za hmelj pa so prav tako posodobljene. Vse to izveste v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva, ki poleg turističnih spominkov in obiravske južine ponuja tudi hišno pivo Kukec, imenovano po očetu pivovarstva Simonu Kukcu.

Fontana piv zeleno zlato je prva fontana piv na Svetu in je poklon  hmeljarski dediščini Spodnje Savinjske doline in Žalca, ki je središče hmeljarstva v Sloveniji. Doživela je pravi razcvet s številnimi obiskovalci iz celega Sveta, ki so ponesli dober glas o slovenskem hmelju in pivu ter naši gostoljubnosti v svoje domovine.

Lepa je naša dežela – imamo navado reči sami sebi, prijateljem, tujcem in pri tem nas kanček zadovoljivo bahavega ponosa upravičeno greje. Vemo, da govorimo resnico. Lepa je ta naša Slovenija, lepa je naša Savinjska dolina, ki jo je tržaški književnik Rebula poimenoval Kanaan, obljubljena dežela.

Marjana Rakun – Moja dolina

Prijazna Savinjska v ponos si nam ti,
po tebi Savinja drveča šumi,
ko gledam valove njene sedaj,
na ustnicah mojih je veseli smehljaj.

V globinah se tvojih lepota žari,
ljubezen do tebe v srcih nam tli.
kdor v dolini se tej je rodil,
nikoli pač tega ne bo zatajil.

Če kdaj šel bi iskat srečo v svet,
Se kmalu gotovo bi vrnil še spet,
Ker vedno šepečeš na dnu mi srca,
Le pridi v dolino zelenega zlata.

Še kmetič savinjski zapoje si rad,
po polju zelenem, ko pojde orat.
Ker pridno je delal korajžen, vesel,
od lepega polja dobiček bo imel.

Zdaj vse je pozabil, težave, skrbi,
ko s hmeljem v balah proti Žalcu hiti.
Natoči si glažek, zauka glasno,
V dolini Savinjski je res lepo.

 

Literatura:

• Zapisala: Pavla Gostečnik
• ZKŠT – Žalec v objemu zelenega zlata- program za skupine
• Janko Pirnat – 45 let dneva hmeljarjev  Braslovče, avgust 2007, str. 1
• Matjaž Kmecl, Zakladi Slovenije, str. 64
• Pesem Moja dolina, avtorica  Marjana Rakun, poročena Rudnik, Rečica ob Savinji, 1958 Hmelj nekoč zeleno zlato, kaj pa danes, str. 10 – TD Šmartno ob Paki